Ko temperature dosežejo 40 stopinj, tudi senca in skok v morje ne zaležeta za dolgo časa. Najpreprosteje se je umakniti noter in prižgati klimo. A ni bilo zmeraj tako. Vročina je pestila Zemljane že tisočletja pred nami in vsaka civilizacija je iznašla svoj način, da se je ohladila. Toda nič se ne more primerjati s sodobno klimatsko napravo. Mar nimamo sreče, da živimo prav zdaj?
Bojevanje s pravročino
Komur se kolca po dobrih starih časih, naj se spomni, da so ti s seboj prinašali tudi celo goro nevšečnosti: zobozdravstvene posege brez anestezije, strah pred umivanjem in vročino konec julija. Boj z vročino je v zgodovini potekal bolj na osebni ravni. Vsak se je znašel, kot se je lahko. Kitajska zgodovina omenja prve pahljače že pred 3000 leti, dokler nekdo ni v drugem stoletju izumil prvega ventilatorja na ročni pogon. Nič čudnega torej, da je Daljni vzhod zibelka najboljših klimatskih naprav. Poskusi, da bi ohladili bivalne prostore, se pojavljajo tudi v tradicionalni arhitekturi na Srednjem vzhodu, kjer so hiše gradili z okni stran od sonca, poznali pa so tudi tako imenovane vetrne stolpe, ki so ustvarjali boljši pretok zraka v zgradbah.
Tudi stari Rimljani niso oboževali vročine. Takratni prebivalci so izkoristili akvedukte in napeljali vodovod skozi stene hiš, ki so se tako nekoliko ohladile. 25. cesar Rimskega cesarstva, Elagabal, se je poskušal vročine lotiti celo tako, da si je dal domov na vrt navoziti ogromen kup snega. Kljub temu, da gre za grozljivo neučinkovito metodo, lahko vidimo, da za udobje nekateri pač niso pripravljeni sprejemati kompromisov in varčevati. Srednji vek, ki je kmalu sledil propadu rimskega imperija, pa je očitno pogoltnil vso pamet do takrat razvitega sveta, zato se v tem času na področju klimatizacije ni dogajalo prav veliko. Do 17. stoletja so ljudje za hlajenje pozimi nabirali sneg in led in ga poskušali ohraniti do poletja. Kasneje so se namesto težaškega dela pojavili stroji za izdelavo ledu. Pa vendar, prave ohladitve še ni bilo na obzorju.
Očitno je bilo najbolj vroče v prihodnjih stoletjih prav Američanom, saj so ravno tam inženirji poskušali nadaljevati, kjer so Rimljani obtičali. Leta 1881 je umirajoči predsednik James Garfield doživel olajšanje med vročim poletjem tako, da so mu namestili napravo, ki je pihala zrak skozi bombažne rjuhe, namočene v ledeno vodo. Podobno kot cesar Elagabal, je tudi ameriški prvi mož dokazal, da so visoke temperature huda reč, ki se jih rešuje le z veliko denarja. Menda so za te potrebe v dveh mesecih porabili četrt milijona kilogramov ledu.
Elektrika in hladilniki
Brez Nikole Tesle bi se svet verjetno precej drugače vrtel. Z izumom izmeničnega toka so se na začetku 20. stoletja pojavili prvi električni ventilatorji. To pa vseeno ni bilo dovolj. Hrana se je še naprej kvarila, industrijski obrati pa so se tako pregrevali, da je bila pod vprašajem celo kvaliteta njihovih izdelkov. Willis Carrier je bil leta 1902 mladec, ki se je sprehajal po meglenem peronu železniške postaje v Pittsburghu. Pomislil je, da bi lahko spreminjal vlažnost zraka, če bi ga pošiljal skozi vodo. Tako so nastali prvi koraki proti gradnji prve klimatske naprave. Ta se je rodila predvsem zaradi papirja. Tiskarna Sackett & Wilhelms je imela namreč nerešljive težave z raztezanjem papirja, ki je bil med procesom tiskanja izpostavljen vlagi v zraku. To raztezanje je povzročilo, da se naslednji sloj barve ni povsem ujemal s prvim, tisk pa je zato bil zamaknjen in neuporaben. Zaradi Carrierjevega principa se je že zgodilo, da so inženirji pri ohlajanju uspeli znižati odstotek vode v zraku, toda natančno uravnavanje vlage je bilo še zelo daleč. Carrier se je zato osebno lotil izziva, ki mu ga je predstavila tiskarna in še istega leta izumil napravo s hladilnimi vodnimi tuljavami, ki je rešila težavo. Naslednje leto so jo nadgradili s kompresorjem, ki je tuljave polnil z amonijakom, kar je učinkovitost še povečala. Sistem je v tiskarni vzdrževal 55-odstotno vlažnost skozi vse leto in je imel kapaciteto hlajenja enako taljenju 54 000 kilogramov ledu na dan. Moderna klimatska naprava je bila tu.
Leta 1906 je probleme z vlago reševal še lastnik tekstilne tovarne, Stuart W. Cramer. Ta je skoval tudi izraz air conditioning po analogiji z besedno zvezo water conditioning, ki pomeni posebno pripravo vode za procese v tekstilni proizvodnji.
Klimo povsod
Ko so se klimatske naprave že nekoliko zmanjšale in postale bolj dostopne, so jih prvi v Ameriki začeli uporabljati kino operaterji. Bolj kot svoje filmske predstave so oglaševali hladen zrak v dvoranah. Tako je ugodje nizkih temperatur in zmanjšane vlažnosti hitro doseglo ameriško populacijo in jo prepričalo, da bi si klimatsko napravo omislila tudi sama.
Prva bivalna klimatska naprava je tako našla svoj dom že v letu 1906, potrebovala pa je še skoraj 40 let, da je dobila svojo znano obliko, primerno za montažo na okno, kot je na drugi strani Atlantika popularno. Ta prva domača klima je bila visoka 2 metra, široka 1,8 metra in dolga 6 metrov. Žal je verjetno sploh niso uporabljali, saj v hiši, kjer so jo postavili, nihče dejansko ni živel. Cene klimatskih naprav so se v tridesetih letih že spustile in so dosegale vrednosti okoli pol milijona današnjega denarja.
Približno 30 let po izumu klimatske naprave je ta našla pot v avtomobilsko industrijo. Najprej so jih v limuzine in luksuzne avtomobile vgrajevali v New Yorku, prva avtomobilska znamka, ki pa je klimatske naprave vgrajevala serijsko, pa je bil ameriški Packard. Kljub pionirskemu dosežku je imela vgradnja kar nekaj slabosti. Klima je zasedala polovico prtljažnega prostora, ni imela pravega stikala za izklop, pač pa zgolj zaporo zračnih loput, kar pomeni, da je mrzel zrak prišel v kabino, tudi ko tega nisi želel, in nenazadnje je bila problem seveda cena. Preračunano bi vas taka naprava danes stala dobre 4 tisočake.
Sodobni standard
Po drugi svetovni vojni so tudi Evropejci spoznali, da je klimatska naprava dobra stvar. Pa vendar so bile klimatske naprave večini populacije nedostopne, ker jih je bilo malo in so bile predrage. Poleg tega temperature na stari celini na začetku 20. stoletja še niso dosegale takih ekstremov kot danes. Vročino smo pač stoično preživeli »kot pravi Rimljani«, kakor je zahteval rimski filozof Seneka.
Po letu 1945 se je končno razmahnila proizvodnja sodobnih klimatskih naprav po vsem svetu. Mitsubishi Electric se recimo v Evropi prvič pojavi leta 1969, ko v Angliji odpre svoje prvo predstavništvo. Od tam pa zavzame cel kontinent. In seveda ni edina znamka, ki ponuja hladen in svež zrak. Izbira je danes neverjetna.
Slovenijo so klimatske naprave množičneje dosegle v 80. in 90. letih 20. stoletja. Z odprtjem trga, svobodnejšim gibanjem in višjim standardom so klime počasi postajale del vsakdana. Sprva seveda v industriji, v nakupovalnih središčih, v avtomobilih in kasneje tudi doma. Sprva smo za to tehnološko novotarijo uporabljali kar angleški izraz air condition, kasneje pa se je besedna zveza poslovenila, kar priča o njeni vse pogostejši rabi. Če je sprva veljala klima v avtu za vrhunec dodatne opreme, avtomobila brez nje danes že skoraj ne najdeš. Najdlje so se klimam upirala naša stanovanja in hiše, saj je šlo sprva za luksuzen in nepotreben izdatek. Danes pa zaradi povišanih temperatur vgrajujemo klime pravzaprav povsod, saj smo se že prepričali o njihovih prednostih.
Na srečo postaja vrhunska tehnologija vse bolj dostopna, zato klimatska naprava ni več luksuz, pač pa način civiliziranega življenja brez potenja, ki jo lahko končno privoščijo vsi ljudje - ne le cesarji, predsedniki in bogataši.